Prešernovo gledališče Kranj

Kratek zgodovinski prelet

 Po koncu vojne, leta 1945, so se kranjski gledališki zanesenjaki s predvojnih ljubiteljskih odrov združili v enotno gledališče, ki se je po nekajmesečnem delovanju preimenovalo v Prešernovo gledališče.

Velika zareza je bila profesionalizacija gledališča 8. februarja 1950, tako da je bila prva sezona poklicnega Prešernovega gledališča 1950/1951. V letih od 1951 do 1953 si je gledališče prislužilo sloves enega najbolj eksperimentalnih teatrov v Sloveniji, saj so ustvarjalci v uprizoritve vnašali modernistične dramaturške prvine in pripravili več slovenskih in jugoslovanskih praizvedb, zlasti iz anglosaškega govornega sveta. Najbolj razhajajoče se ocene je doživela uprizoritev Na dnu Maksima Gorkega v režiji Dina Radojevića, saj je naletela na ostro kritiko takratnega vodilnega slovenskega komunističnega kulturnega ideologa. V naslednjih letih je bil program bolj umirjen, sestavljen okvirno iz po štirih do petih komedij in tragedij, najmanj ena uprizoritev je bila namenjena mlajšemu občinstvu. Še vedno pa so pripravljali presenečenja, ki so v Kranj privabljala tudi gledalce od drugod; to na primer velja za prvo uprizoritev Sartrovega dela Obzirna vlačuga (režija Igor Pretnar) v Sloveniji decembra 1954. Poleg idejnih pritiskov so na delo gledališča močno vplivale skromne možnosti stavbe, v kateri domuje, vendar kljub številnim prošnjam, naslovljenim na pristojne organe oblasti, do temeljite prenove ni prišlo.

V sezoni 1956/1957 so kranjske politične oblasti predlagale »reorganizacijo« gledališča; za to zamegljeno frazo se je skrivala zahteva po ukinitvi poklicnega gledališča v Kranju. Podlago za to je ponujal nov gledališki zakon, za njim pa je stal širši slovenski politični vrh, ki je v dveh letih zelo skrčil mrežo slovenskih polpoklicnih in poklicnih gledališč.

Ob ukinjanju gledališča v Kranju se je razvila ena najbolj »znamenitih« kulturnopolitičnih afer v Sloveniji. Proti predlogu oblasti so namreč svoj glas dvignili številni slovenski kulturni in drugi javni delavci, pa tudi mediji so objavili vrsto prispevkov v bran gledališču. Kljub temu so ga ukinili po prvi premieri v sezoni 1957/1958, po uprizoritvi Shakespearove tragedije Romeo in Julija (režija Mirko Mahnič), ki je naletela na odličen odziv kritike. Ukinitev gledališča, ki se je uveljavilo v svojem okolju in širše ter je imelo močno podporo v strokovnih ocenah najuglednejših poznavalcev slovenske gledališke ustvarjalnosti, kritikov in profesorjev Akademije za igralsko umetnost, se je v zgodovino zapisala kot eden največjih kulturnih škandalov iz časa komunističnega režima v Sloveniji.

Od leta 1958 do 1989 je gledališče delovalo kot amatersko, pod okriljem dramske sekcije Delavsko prosvetnega društva Svoboda – Center Kranj, pozneje pa je njegov upravni odbor ustanovil zavod Prešernovo gledališče z amatersko dejavnostjo in pripravil lastni abonma, ki je ponujal osem predstav, v njem pa so sodelovala tudi slovenska poklicna gledališča. Toda zamisel o oživitvi poklicnega gledališča se je znova prebujala. Prišlo je celo do predloga o združitvi Prešernovega gledališča z Mestnim gledališčem ljubljanskim, vendar do nje pozneje ni prišlo. Kranjski gledališčniki so nadaljevali delo kot ljubitelji, uprizarjali pa so tudi zahtevnejši program, zato si je gledališče postopno pridobilo oznako »polpoklicno«.

 

Leta 1971 je Kranj dobil svoj festival, Teden slovenske drame (TSD), ki je še spodbudil ustvarjalno in izvirno delo kranjskega ansambla. TSD je bil zamišljen kot pregled uprizorjene slovenske dramatike, leta 1979 pa so v njegovem okviru začeli podeljevati nagrado Slavka Gruma za najboljše izvirno slovensko dramsko besedilo. Istega leta so uvedli še Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji. Teden slovenske drame je bil ne nazadnje tudi odločilen za umetniški renomé in poznejšo vnovično profesionalizacijo Prešernovega gledališča.

 

Leto 1975 je bilo za Prešernovo gledališče leto kadrovskih sprememb. Namesto prejšnjega direktorja Marjana Lombarja je bil na to mesto izvoljen Jakob Kurat, umetniški vodja pa je po odhodu Janeza Povšeta postal Matija Logar. In prav njemu gre največ zaslug za to, da se je gledališče postopno približalo vnovični profesionalizaciji. Najočitneje se je ta tendenca izrazila v izjemno uspešni uprizoritvi Šeligove Svatbe v režiji Dušana Jovanovića v sezoni 1980/1981, saj je predstava tako zaradi izvrstnih igralskih stvaritev kot zaradi odlične režije postala ena najodmevnejših ne le v Prešernovem gledališču, ampak v celotnem slovenskem gledališkem prostoru.

Leta 1989 je bilo Prešernovo gledališče po »samoukinitvi« ljubiteljskega odra znova potrjeno kot poklicno. Imelo je pet redno zaposlenih igralcev (Bernarda Oman, Judita Zidar, Tine Oman, Pavel Rakovec in Matjaž Višnar). Kljub številčno skromnemu ansamblu si je prizadevalo za uprizarjanje zahtevnejših dramskih besedil in krstnih uprizoritev slovenskih dramatikov.

Leta 1990 je ob umetniškem vodji Matiji Logarju direktorske naloge prevzel Milan Marinič,
po Logarjevem odhodu v SLG Celje pa je umetniško vodstvo prevzela dramaturginja Ira Ratej.

Leta 1998 je v Prešernovem gledališču znova prišlo do izrazitejših kadrovskih sprememb. Na mesto ravnatelja je bil imenovan mag. Tomaž Kukovica, vodenje umetniškega oddelka je za eno leto prevzel dramaturg Janez Vencelj, pozneje pa je svet gledališča na to mesto imenoval dramaturginjo Marinko Poštrak. V naslednjih dveh sezonah je postalo očitno, da si je vodstvo zadalo ambiciozne cilje, tako v repertoarnem kot v promocijskem in organizacijskem smislu. Repertoar je bil usmerjen v dela sodobnih dramatikov in v sodobno interpretacijo klasikov ter v izbor najvidnejših režiserjev in drugih sodelavcev. Leta 2000 je direktor Prešernovega gledališča postal Borut Veselko, ki ga je vodil dva mandata.


Sočasno gledališče

Leta 2011 je mesto direktorice prevzela Mirjam Drnovšček, vodja umetniškega oddelka in dramaturginja pa ostaja Marinka Poštrak. V tem obdobju je Prešernovo gledališče zaradi uprizarjanja odmevnih predstav preraslo v eno izmed osrednjih slovenskih gledališč, ki je prepoznavno po svoji estetsko-idejni repertoarni usmeritvi, igralskih imenih, pa tudi po vedno večji medijski odmevnosti in številnih gostovanjih doma in v tujini. Omenimo samo najpomembnejše dosežke zadnjih desetih let: gledališče se od leta 2012 vsako leto redno uvršča na Borštnikovo srečanje vsaj z eno predstavo. S predstavo 25.671 so se udeležili 12. Festivala bosanskohercegovske drame v Zenici (Bosna in Hercegovina), 37. Dnevov satire Fadila Hadžića v Zagrebu (Hrvaška), Mednarodnega gledališkega festivala Joakimfest 2013 v Kragujevcu (Srbija), 22. Mednarodnega gledališkega festivala Kontakt v Torunju na Poljskem; predstavi Marlene Dietrich in Helverjeva noč sta gostovali na Mednarodnem gledališkem festivalu Zlati lev v Umagu (Hrvaška); s predstavo Mrtvec pride po ljubico so se udeležili številnih festivalov: 38. Dnevov satire Fadila Hadžića v Zagrebu (Hrvaška), 42. mednarodnega festivala Infant (2015) v Novem Sadu (Srbija), Mednarodnega festivala Neta (2015) v Bukarešti (Romunija), 50. mednarodnega festivala Dimitra v Solunu (Grčija), 9. mednarodnega festivala Teszt v Temišvarju (Romunija), 41. mednarodnega festivala MOT v Skopju (Makedonija), Mednarodnega festivala FETT v Tuzli (Bosna in Hercegovina), 30. festivala Barski letopis (Črna gora), 4. mednarodnega gledališkega festivala Reflex v Sfântu Gheorgheju (Romunija); z Judovskim psom so gostovali na 6. mednarodnem gledališkem festivalu v Kolkati (Indija), v Tel Avivu v Izraelu, 5. mednarodnem gledališkem festivalu WTF? v Libercu (Češka), 9. mednarodnem gledališkem festivalu United Solo v New Yorku (ZDA), na mednarodnem festivalu malih gledaliških form NETA v Vraci (Bolgarija) in na mednarodnem gledališkem festivalu Art Coast v Gelendžiku (Rusija). Omeniti velja še gostovanje Našega razreda in Stenice na mednarodnem gledališkem festivalu LOFT v Sankt Peterburg v Rusiji.


Igralski ansambel

Igralski ansambel se je razširil in zdaj šteje devet igralcev: Vesna Jevnikar, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Miha Rodman, Vesna Slapar, Peter Musevski, Aljoša Ternovšek, Borut Veselko in Blaž Setnikar.


Nagrade in priznanja

Gledališče, njegovi zaposleni in sodelavci so v zadnjih dveh desetletjih prejeli številne nagrade in priznanja in Ministrstvo za kulturo jim že nekaj leto prizna status vrhunskega gledališča. Omenimo nekaj najpomembnejših nagrad:
- Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji in veliki bršljanov venec ZDUS za življenjsko delo na področju dramaturgije Marinki Poštrak;
- Severjeva nagrada Vesni Jevnikar, Peteru Musevskemu, Vesni Slapar;
- zlati lev v Umagu Darji Reichman in Vesni Pernarčič;
- zlati lev za najboljšo predstavo: P. Vogel: Kako sem se naučila voziti v režiji Mateje Koležnik in Ö. von Horvath: Vera Ljubezen Upanje v režiji Eduarda Milerja;
- nagrada Prešernovega sklada Petru Musevskemu in Vesni Pernarčič;
- Šeligova nagrada na Tednu slovenske drame za uprizoritve Županova Micka v režiji Vita Tauferja, Hlapci – komentirana izdaja v režiji Matjaža Bergerja, Lep dan za umret v režiji Vinka Möderndorferja, avtorski projekt 25.671 v režiji Oliverja Frljića, avtorski projekt Stenica v režiji Jerneja Lorencija;
- priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije Petru Musevskemu, Darji Reichman, Vesni Pernarčič, Vesni Slapar in Aljoši Ternovšku;
- zlata Pika na Pikinem festivalu v Velenju za predstavi Muca Copatarica ter Mala in velika Luna;
- nagradi Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev sezone predstavama 25.671 in Mrtvec pride po ljubico;
- Borštnikova nagrada za najboljšo uprizoritev (Zabava za rojstni dan)
- Borštnikova nagrada za umetniško vodstvo uprizoritve 25.671 Marinki Poštrak;
- Borštnikova nagrada za igro Ani Urbanc (Mrtvec pride po ljubico), Vesni Jevnikar (Pred upokojitvijo), Maruši Majer in Gregorju Zorcu (Stenica), igralskemu kolektivu Prešernovega gledališča (Naš razred);
- Borštnikova nagrada za glasbo Branku Rožmanu (Mrtvec pride po ljubico, Naš razred);
- Borštnikova nagrada za vizualno podobo predstave (Pred upokojitvijo);
- Borštnikova nagrada za režijo Mateji Koležnik (Pred upokojitvijo) in Nini Rajić Kranjac (Naš razred).


Prav tako tudi Teden slovenske drame postaja vedno bolj odmeven in kakovosten, saj je z gostujočimi uprizoritvami slovenskih besedil iz tujine prerasel v mednarodni festival, zelo uspešno pa so zaživele tudi dramske delavnice, projekt, ki ga Prešernovo gledališče prireja v sodelovanju z različnimi ustanovami (spletni portal sigledal.org, slovenski center ITI, revija Sodobnost, British Council itd.) ter številnimi uglednimi mentorji iz Slovenije in tujine.

 


KOLOFON

 

Javni zavod Prešernovo Gledališče Kranj
Glavni trg 6
4000 Kranj

Telefon +386 (0)4 280 49 00
E-pošta pgk@pgk.si
www.pgk.si

Blagajna +386 (0)4 20 10 200 blagajna@pgk.si
Blagajna je odprta od ponedeljka do petka od 10.00 do 12.00, v času sobotnih matinej tudi ob sobotah od 9.00 do 10.30, ter uro pred začetkom predstav.

 

Direktorica
Mirjam Drnovšček


Dramaturginja in vodja umetniškega oddelka
Marinka Poštrak